Odprta koda kot družbena organizacija produkcije in kot oblika tehnološke inovacije, temelji na novi koncepciji lastninskih pravic.

Odprta koda se nanaša na obliko socialne organizacije produkcije, ki izhaja iz razvoja računalniške programske opreme in ji gre prvenstveno za odprt dostop do znanja o izvorni kodi računalniškega programa. Koda računalniškega programa je spisek navodil za računalnik. Izvorna koda pa je spisek tistih navodil, ki sestavljajo osnovno formulo za sklop programske opreme. To je nekakšna "DNA računalniškega programa". Večina komercialne programske opreme je dostopna v strojnem jeziku, v binarni kodi, ki nekaj pomeni stroju, ne pa človeku. Izvorna koda je formula za razumevanje tega binarnega jezika in z njo lahko dojamemo logiko programa, ki ga lahko potem vsakdo, ki poseduje ustrezno tehnično znanje, preoblikuje. Za izvorno kodo velja posebna oblika lastnine. Pretežni del tržne programske opreme – npr. Microsoftova – temelji na nadzoru lastninskih pravic za izvorno kodo. Uporabniki morajo kupiti računalniške programe, kot so jim ponujeni, ker nimajo dostopa do logike programa, ki ga zato ne morejo prilagajati, saj so izključeni iz kroga, ki pozna izvorno kodo.

V kapitalistični ekonomiji lastnina običajno pomeni izključevanje drugih pri uporabi neke dobrine ali storitve. Pri odprti kodi pa se lastnina oblikuje glede na pravico distribucije, ne pa izključevanja. Izvorna koda za odprtokodno programsko opremo je objavljena in vsem na voljo za uporabo. Ker vsi poznajo izvorno kodo, lahko preoblikujejo programsko opremo in ustvarjajo nove aplikacije. Izvorna koda je odprta, javna in ni lastniška. Ta nova oblika lastnine, ki je v popolnem nasprotju z običajnim režimom pravic intelektualne lastnine, je podprta s sistemom upravljanja, v katerega se vključujejo vsi soustvarjalci odprtokodne programske opreme. Temelji na njihovi motiviranosti za delovanje znotraj takšnega sistema in na pripravljenosti za razvijanje novih organizacijskih struktur za krepitev sodelovanja.